Ali smemo nevladniki pričakovati več?

Ministrstvo za javno upravo je pred dnevi v javno razpravo podalo predlog Zakona o nevladnih organizacijah.

Predlog tistega težko pričakovanega akta, za katerega smo si nevladniki prizadevali že kar nekaj časa. Prve zametke zakona o nevladnih organizacijah so bile pod okriljem CNVOS pripravljene že leta 2012, 20. 03. 2015 pa je bila imenovana medresorska delovna skupina za pripravo osnutka Zakona o nevladnih organizacijah v javnem interesu. Ta je s svojim delom zaključila januarja letos, ko je pripravila osnutek predloga.

Kaj je od dela devetih članov ostalo v javno objavljenem predlogu?

Predlog zakona dobrodošlo prinaša težko pričakovano opredelitev pojma nevladna organizacija in opredelitev enotnih pogojev oziroma podrobneje postopek za pridobitev statusa nevladne organizacije v javnem interesu. Status bodo tako lahko sedaj prejela tako društva, ustanove kot tudi zavodi pod enakovrednimi pogoji. V domeni pristojnih ministrov bo ostala možnost podrobnejšega določanja kriterijev za izkazovanje pomembnejših dosežkov področja delovanja. Predvidena je tudi administrativna razbremenitev in sicer je predvideno dvoletno poročanje o delovanju v javnem interesu ter priprava enotnega obrazca poročila. Predlog prinaša tudi enotno evidenco nevladnih organizacij v javnem interesu.

Kot nevladna organizacija se bo tako štela vsaka organizacija, ne glede na svojo pravno organizacijsko obliko, ki bo izpolnjevala naslednje pogoje:

je pravna oseba zasebnega prava,

njeni ustanovitelji so izključno domače ali tuje fizične ali pravne osebe zasebnega prava,

je nepridobitna in neprofitna (kar pomeni, da ni ustanovljena z namenom pridobivanja dobička in da morebitnega presežka prihodkov ne deli, temveč ga porabi za izvajanje ali razvoj svoje dejavnosti),

je neodvisna od državnih organov, političnih strank ali gospodarskih subjektov in

v kolikor izvaja pridobitno dejavnost, mora biti ta povezana z njenimi nameni ali cilji.

Prav tako opredeljuje podporno okolje za nevladne organizacije, kjer smo kot subjekti podpornega okolja definirana tudi regionalna stičišča (poleg horizontalne mreže in vsebinskih mrež), ki že od leta 2008 nudimo celovito podporo nevladnim organizacijam na lokalni ravni. A zakon prinaša zgolj definicijo.

Med določenimi pravicami nevladnih organizacij v javnem interesu pa predlog zakona predvideva uporabo poimenovanja nevladna organizacija v javnem interesu in prednost organizacije pri (državnih) javnih razpisih.

Kje so se izgubili oprijemljivi ukrepi spodbud nevladnim organizacijam v javnem interesu?

Že prej omenjeni osnutek predloga ni bil (vsaj po našem mnenju) pripravljen preambiciozno. Nevladne organizacije bi pričakovale celo še kakšne bolj konkretne ukrepe. Pa vendar, že to, da je bilo predlagano, da imajo nevladne organizacije v javnem interesu pravico do oprostitve upravnih in sodnih taks, pravico do sprožitve postopka za oceno ustavnosti in posebno proračunsko postavko namenjeno financiranju razvoja nevladnih organizacij, pri čemer bi (vsaj) glavnina sredstev temeljila na tistem delu dohodnine (#nulapet), ki ni bila namenjena, pa bi lahko bila. Omenjeni ukrepi, ki jih danes pogrešamo v predlogu, posredovanemu v javno razpravo, so bili namreč vsaj tisti minimalni pokazatelj, da se država zaveda pomena nevladnih organizacij v javnem interesu. Da se zaveda, da za uspešno, kvalitetno delovanje ni vedno dovolj le priznanje, lepa beseda spodbude.

Ob tem se nehote vprašamo ali je delovanje nevladnih organizacij res tako samoumevno in pričakovano, da saj bodo že kako? Na drugi strani pa se le ob lepi besedi, pričakuje vedno več. Strmi s svojimi pričakovanju k deinstitucionalizaciji in oblikovanju prenosa javnih storitev. Več vpetosti v lokalno okolje, več uporabnikov, več strokovnosti, več učinkov … . Konec koncev sama družba, okolje v katerem živimo, prinaša čedalje več izzivov, s katerimi se v prvi vrsti srečujejo prav nevladne organizacije in jih „servisirajo“.

Smo se kdaj zamislili, kako bi potekalo naše življenje, če ne bi bilo športnih društev, ki že mlade usmerjajo na zdrav način življenja, spodbujajo gibanje, "zdravo" tekmovalnost, povezovanje... Če ne bi bilo organizacij za mlade, na katere se lahko obrnejo v težkih trenutkih, ko ne vidijo oseb, katerim bi lahko zaupali. Kaj pomenijo različne organizacije za starejše, pa tudi njihove družine, ko skrbijo za njihovo aktivnost v zrelejših letih, pomagajo pri opravilih, odpravljajo osamljenost. In še bi lahko naštevali primere.

Bogastvo države se ne more šteti le v gospodarski, kupni moči. In zato menimo, da se mora država zavedati, da je za kvaliteto življenja enakovredno pomembno tudi spodbujanje razvoja civilne družbe, nevladnih organizacij. Oziroma znati to zavedanje tudi pokazati. Preko konkretnih ukrepov.

Ob tem se moramo tudi sami kar strinjati z zapisom direktorja CNVOS, Gorana Forbicija, ki pravi: „ ...je osnutek zakona srednja žalost. Če potegnemo črto, osnutek ni izpolnil naših pričakovanj, zato se kljub nekaj korakom v pravo smer sprašujem, ali ne bi bilo bolje osnutka za nekaj časa odložiti v predal in počakati na kakšno drugo vlado, ki bi bila bolj dojemljiva do nevladnega sektorja in bi razumela, da vlaganje v nevladni sektor pomeni boljše življenje za vse državljane.“

Smemo nevladniki pričakovati več? Si zaslužimo več?

Ministrstvo za javno upravo bo pripombe na podan predlog zakona zbiralo do 12. januarja 2017. Poseben nevladniški posvet bodo na to temo organizirali na CNVOS. Svoje predloge za spremembe obravnavanega predloga zakona lahko podate neposredno preko portala e-demokracija oziroma nam svoja mnenja, predloge, pripombe pošljete do 7. januarja 2017 na naslov info@consulta.si.