Intervju z županom Občine Borovnica

Župan občine Borovnica g. Bojan Čebela nam je zaupal svoje mnenje o delovanju, sodelovanju in povezovanju nevladnih organizacij v njihovi občini. 

Kako vidite delovanje nevladnih organizacij v vaši Občini?

V naši občini imamo dolgo tradicijo delovanja društev na področjih kulture, športa, turizma in skrbi za marginalne skupine oz. različnih vrst in oblik pomoči potrebne občane. So zelo dejavna znotraj občine in v s prostovoljnim delom veliko prispevajo k boljši kakovosti življenja v občini. So pa v splošnem nekoliko manj ambiciozna glede sodelovanja s sorodnimi organizacijami v širšem okolju ter imajo preskromne zmogljivosti, včasih pa tudi pomanjkanje ambicij, da bi se soočila z izzivom bolj ambicioznih projektov, ki zahtevajo širše sodelovanje ter aktiviranje virov zunaj lokalnega okolja.  

Ste zadovoljni z njihovim prispevkom pri zadovoljevanju lokalnih potreb?

Kar se tiče zadovoljevanja osnovnih potreb v lokalnem okolju smo lahko kar zadovoljni, želimo pa si, da bi bile dejavnosti nekoliko bolj pestre ter bolj ambiciozno zastavljene, tako da bile vsaj v nekaterih primerih prepoznavne in cenjene tudi v širšem okolju. Se pa zavedamo, da nam zlasti na področju kulture, pa tudi športa ter medgeneracijskega sodelovanja, manjka ustrezna infrastruktura oz. prostori in oprema.

Ali je občini pomembno, da v procese odločanja vključuje tudi nevladne organizacije? Kako jih vključuje, ste zadovoljni z njihovim odzivom?

Zelo si prizadevamo, da bi v procese odločanja vključili tudi nevladne organizacije. Tu ni težav kadar gre za zelo konkretne zadeve v ne preveč oddaljenem časovnem obzorju. Čeprav se tudi tu pokaže, da nekatera društva delujejo preveč ad hoc oz. na podlagi trenutnih impulzov in potreb. To je včasih težko uskladiti z zahtevami načrtovanja proračuna, kjer je potrebno že precej v naprej opredeliti dejavnosti tudi po kategorijah stroškov ter zagotavljanja virov. V lanskem letu smo začeli s pripravo prve razvojne strategije občine in pokazalo se je, da je zelo težko aktivirati društva v razpravo o bolj splošnih strateških ciljih in ukrepih ter časovno bolj oddaljenih dejavnostih. Predvsem pri aktivistih starejših generacij, pa ne le pri njih, je težava v tem, da še vedno preveč pričakujejo, da se bo dalo stvari dogovoriti in urediti po neformalnih kanalih, po drugi strani pa so vse večje zahteve po transparentnosti mojega delovanja in delovanja občinske uprave, kar seveda ne gre vedno skupaj. Dobro funkcioniramo kot »krajevna skupnost«, ker gre pač za relativno majhno okolje v katerem se tisti, ki tu dalj časa živimo, dobro poznamo. Včasih pozabljamo, da kot občina pač ne moremo delovati na način krajevne skupnosti, saj smo v veliki meri zavezani s formalnimi pravili in postopki. Ki so žal včasih in ne vedno po naši krivdi, takšni, da nam zavežejo roke tudi ko vemo, da bi bilo kakšno dejavnost nevladnih organizacij ne le dobro, temveč celo nujno podpreti. 

Kakšne so možnosti povezovanja nevladnih organizacij in občine v okviru partnerstev pri različnih projektih (npr. projekti LAS, ...)? Vidite kje ovire za sodelovanje z nevladnimi organizacijami?

Ovire so seveda na obeh straneh. Na naši strani smo rabili precej časa, da smo ne le formalno zmanjšali kronično kadrovsko podhranjenost občinske uprave temveč tudi začeli oblikovati ekipo, ki bo kos izzivom zahtevnega projektnega dela. Pri tem se pozna tudi, da smo s temi ambicijami že zamudniki, ki težje najdejo ustrezne projektne partnerje v drugih okoljih, saj so se že oblikovale mreže občin in drugih akterjev za sodelovanje pri oblikovanju projektnih predlogov na nacionalne in evropske razpise na različnih področjih. Kot zamudniki imamo tako tudi težave pri vključevanju v te mreže, čeprav smo to sedaj do neke mere nadoknadili. Na strani nevladnih organizacij pa manjka znanj s področja projektnega in administrativnega vodenja. Ljudje se radi družijo, skupaj delajo tisto kar jih veseli in/ali kar je v pomoč sokrajanom in zato z veseljem »žrtvujejo« čas in druge, tudi denarne vire.  Manj pa je seveda pripravljenosti in znanj kako vse dejavnosti načrtovati in izvesti ter o njih poročati tako, da bo zadoščeno vse bolj zahtevnim administrativnim kriterijem, časovnim rokom, predvidenim rezultatom itd. Zato se društva, če se sploh, na občino obračajo s splošnimi projektnimi idejami, ne pa s konkretiziranimi projektnimi predlogi z opredeljenimi in merljivimi cilji, dejavnostmi, nosilci, finančnimi konstrukcijami in časovnimi mejniki. Pripravljeni smo jim ponuditi pomoč pri konkretizaciji projektne ideje v predlog projekta, a tega dela ne moremo opraviti namesto njih. Nedvomno so tovrstna znanja poslovne administracije in komunikacije tudi v našem okolju, predvsem v mlajših generacijah priseljencev, vendar nekako ne pride do spoja teh znanj in veščin s tradicionalnimi znanji in veščinami, ki jih gojijo društva. Izjema so seveda, tako kot tudi drugje, gasilska društva. Populacija tudi v naši občini sicer postaja vse bolj urbana, a ker nam primanjkuje urbanih prostorov druženja, tudi težko pride do spontanih stikov in »kemije« med različnimi načini komuniciranja in različnimi znanji, ki so potrebna za oblikovanje konkretnih projektnih predlogov po zahtevah sedanjega časa. S projektom prenove »Stare pošte« smo želeli poleg ustreznih prostorov za knjižnico zagotoviti tudi prostore za medgeneracijski dialog in spontano druženje raznovrstnosti, žal pa je projekt trčil na zahtevo po predhodnem sprejetju odloka o podrobnem prostorskem načrtu za vaško jedro Borovnice s konzervatorskim načrtom prenove, kar bo njegovo realizacijo zamaknilo za leto in pol do dve leti.

Kakšni so prihodnji izzivi lokalne skupnosti na področju sociale, kulture, športa, ...? Ali ji jih boste lahko reševali skupaj z nevladnimi  organizacijami?

Omenil sem že prostorsko podhranjenost na praktično vseh področjih delovanja. Tega se ne da rešiti čez noč in seveda ne brez sodelovanja uporabnikov, se pravih društev, že v sami fazi načrtovanja. Upam, da bo še ta mesec s strani občinskega sveta potrjena razvojna strategija občine do leta 2027. Potem se bomo lotili izdelave akcijskih načrtov za posamezna področja, se pravi za področje športa, kulture, turizma itd. Ti bodo veliko bolj konkretno oz.. akcijsko zastavljeni, tako da računam tudi na bolj aktivno vlogo nevladnih organizacij. Naš glavni izziv pa je oblikovanje takšnega sodelovanja, ki bo preseglo raven delovanja krajevne skupnosti. Ko rečem naš, s tem seveda ne mislim le na občinsko upravo.